Datum objave: 17.04.2018
Nasveti Andreje: JAZ SMEM, JAZ SI UPAM, JAZ ZMOREM
Avtor: Bozidar Grilc

JAZ SMEM, JAZ SI UPAM, JAZ ZMOREM

 

Življenje je zaporedje dogodkov, ki smo jih ustvarili in pritegnili k sebi. Če smo se odločili, da bomo svoje življenje spremenili, moramo stopiti po novi poti. Ko se v sebi zavemo, da resnično želimo spremembe, se moramo zavedati, da problemov ne moremo rešiti na isti stopnji razmišljanja, na kateri je problem nastal. Ista pot nas pripelje vedno do istega cilja. Torej, zamenjati moramo naše razmišljanje in naše delovanje.

Vprašati pa se moramo, ali si resnično želimo sprememb, kajti ozaveščanje naših negativnih prepričanj, popolna iskrenost do sebe, zna biti boleča. Priznati, da živimo v neki iluziji o sebi, to boli. Težko si je priznati, da smo sami odgovorni za vse, kar se nam dogaja. Veliko lažje je obtoževati druge ljudi in okoliščine. Velikokrat je lažje reči »saj jaz bi, pa ne morem, ker ...«. Toda za vse, kar se nam dogaja, smo odgovorni sami. V drugih ljudeh prepoznavamo tisto, kar je v nas. Spomnimo se, kolikokrat smo nekomu rekli nekaj, kar ga je prizadelo, mi pa nismo mislili tako. Odreagiral je na način, ko je v njem zavibriralo prepričanje, ki ga je on imel v sebi, mi pa smo se čudili, saj je bilo z naše strani mišljeno drugače.

Naša najbolj destruktivna prepričanja, zaradi katerih stojimo na mestu in se ne moremo premakniti naprej, so obtoževanje, maščevalnost in razsojanje. Odpravimo jih lahko le z odpuščanje in sprejemanjem.

Zavedati se moramo, da vse, kar se nam je zgodilo, so lekcije. Ko nas npr. nekdo prizadene, se počutimo ranjeni, nato jezni in nato jeza prerašča v sovraštvo. To sovraštvo vedno nosimo s seboj, vse gledamo skozi jezo in sovraštvo. S tem pa izgubljamo svojo moč. Temu nekomu dovoljujemo, da obvladuje naše notranje življenje. Prizadeti smo mi, ne on.

Maščevanje se rodi iz obtoževanja v mislih, ki se udejani z maščevanjem. Če nam nekdo stori krivico, zahtevamo zanj kazen, podobno bolečo, kot je bilo za nas njegovo dejanje. Zastrupljamo se z jezo, zato ne moremo svobodno živeti. Tako postanem žrtve te osebe in nas samih.

Razsojanje pomeni gledati ljudi in dogodke skozi sebe, skozi svojo percepcijo. Z našimi sodbami ni mogoče spremeniti nikogar in ničesar, kajti pri obsodbi drugega človeka ne definiramo njega, ampak sebe. Označujejo le to, kaj je in kaj ni všeč nam.

Obtoževanje, maščevanje in obsojanje nam torej jemljejo našo moč. Ko jih iskreno ozavestimo in sprejmemo odločitev, da se jih bomo osvobodili, najprej preidemo na stopnjo tolerance. To je točka, ko pričnemo manj nasilno reagirati na besede in dejanja drugega človeka, zavzeti skušamo točko navidezne nevtralnosti, ob tem pa smo še vedno prepričani, da imamo pravi mi, ne on.

Tej fazi pa sledi odpuščanje in sprejemanje. Odpuščanje pomeni spreminjanje naših napačnih zaznav. Prepoznati moramo lekcije, ki smo jih prejemali. Ko jih ozavestimo, takrat lahko odpustimo. Pri tem ne mislim, da opravičujemo dejanja tistih, ki so nas prizadeli. Ravnali so tako, kot so oni vedeli in znali, to so njihove lekcije in njihova bolečina, s katero morajo živeti. Odpustiti moramo sebi! Z odpuščanjem sebi prevzamemo nazaj svojo moč. Bolečini, grenkobi, jezi, maščevalnosti preprosto dopustimo, da odide. To je odpuščanje. Prenehamo kriviti sebe in druge. Vsak človek je kreacija zase, postavljen na svojo pot, ki jo mora prehoditi sam. Njegovo življenje so njegove lekcije, ne naše. Ko to spoznamo, lahko

druge sprejemamo takšne, kakršni so. Vedno imamo možnost gledati na ljudi in dogodke na dva načina. Vedno imamo možnost izbire. Vsaka stvar, vsak dogodek, vsak človek je nevtralen, dokler mu ni ne pridamo določenega pomena oz. čustva (dober-slab, prijazen-sovražen, lep-grd itd). Mi se odločamo, naša prepričanja so tista, ki dodajo barvo, težo in pomen. Ker pa so naša prepričanja le misel, ki jo kar naprej ponavljamo, lahko pričnemo nov vzorec z novo vibracijo.

Obstajajo tudi razne tehnike, ki nam pomagajo pri spreminjanju globokih prepričanj na podzavestni ravni. Ker pa je sreča stanje duha, moramo tako spremenjeni podzavesti malo pomagati pri naši zavesti, saj so to za nas nove okoliščine. Naša zavest, naš ego se bo spremembam upiral. Če bomo pozabljali na zavest, če ne bomo harmonizirali podzavesti in zavesti, bomo sicer dosegli nekakšno zadovoljstvo, ne bomo pa dosegli sreče, predvsem pa ne svobode. Svoboda je odsotnost vsakršnega odpora. Dokler pa bomo s seboj vlekli preteklost, dokler se ne bomo razbremenili, ne bomo svobodni. Preteklost so le spomini, dobri in slabi, vendar so le spomini in lekcije. Če želimo napredovati, moramo iz preteklosti stopiti v sedanjost. V resnici živimo v tem enem samem trenutku, ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Živimo in ustvarjamo le v vsakem posameznem trenutku. Ne prej in ne potem. Da pa lahko prestopimo v ta trenutek, moramo pustiti prtljago preteklosti za seboj. Ko nam stvari ne služijo več, jih zavržemo. Prav gotovo stare čevlje, ponošene obleke, polomljene stole in vso odsluženo kramo, ne spravljamo v kovčke in te kovčke ves čas vlačimo s seboj. Ostanejo nam le spomini nanje in nič več.

Če želimo živeti srečni in svobodni, se moramo prepustiti, odvezati vozel krča, v katerem živimo. Ne bodimo le neme priče, prenehajmo biti žrtve. Odpor in dvom v preobrazbo je iluzija varnosti tega, kar poznamo, na kar smo že naučeni. Odpreti se moramo novim idejam, bodimo pogumni. Neuspeh ne obstaja. Vsak poskus je določen rezultat.

Dovoljeno nam je, da smo srečni, da smo svobodni. Prav nobene potrebe ni, da bi bili žrtve, da bi trpeli, bili nesrečni. Svoje misli usmerimo v srečo, s tem jo bomo krepili. Nesreča je le odsotnost sreče in če bomo svoje misli usmerjali k sreči, se bo le-ta krepila, nesreča pa izgubljala moč. Star indijanski pregovor pravi, da ima vsak človek v sebi dva volkova: močnejši je tisti, ki ga bolj hraniš.

Imeti pa moramo tudi pogum. Upati se pomeni prepustiti se, osvoboditi se strahov. Prav strahovi so tisti, ki nas najbolj hromijo. Polni smo strahov, tistih majhnih in še več tistih velikih, ki so nekje globoko v podzavesti in nas čustveno hromijo. Čutimo jih kot nekakšen pritisk v prsih in trebuhu. Zelo se izogibamo ozaveščanju teh strahov in jih raje ignoriramo, potiskamo jih vse globlje in globlje. Beremo, gledamo televizijo, nabavimo si hišnega ljubljenčka, ukvarjamo se z marsičem, samo da ne mislimo nanje. Vendar to ne pomaga. Oni so v nas, vse večji, vse globlji. Nikamor se ne moremo skriti pred njimi, na dan skočijo v za nas najbolj neprimernem trenutku. Hipnoza je čudovit način, da se jih znebimo, toda mi sami moramo biti pripravljeni ozavesti jih in jim pustiti, da odidejo. Če ravnamo tako, občutimo neverjetno olajšanje. Zdi se nam, kot da smo iz rok izpustili veliko, težko skalo. Ko uskladimo podzavest in zavest, občutimo tisti čudoviti občutek olajšanja in svobode.

In ne nazadnje je tu še vprašanje ali zmoremo. Seveda, da zmoremo. Pozabimo na to, da je težko, da pa mi tega ne zmoremo. Enoletni otrok ne misli, da je hoditi težko, da tega pa on ne zmore. Poskuša vedno znova, dokler ne uspe. Kakšno zadovoljstvo, kakšno zmagoslavje! V vsakem izmed nas je neverjetna sila, neverjetna moč, ki samo čaka, da jo aktiviramo. Rekli smo že, da je prepričanje, da nekaj ne zmoremo, le naša osebna zaznava tega, kar so nam govorili drugi in kar smo mi vse bolj in bolj verjeli, dokler nismo tega sprejeli kot dejstvo, ki ga vlečemo, obnavljamo in dopolnjujemo celo življenje na raznih področjih. Toda, ali je res tako? Ali nismo vsi shodili, se naučili govoriti, se izšolali, vozimo avto, plavamo, imamo podjetje, uspešno opravljamo svoje delo in še in še, v življenju smo dosegli že marsikaj. Da si okrepimo svojo samozavest poglejmo, kaj vse smo dosegli, kaj vse smo že zmogli. Vso svojo pozornost usmerimo na dosežke, tudi tiste na prvi pogled majhne in ugotovili bomo, da jih ni malo. Lahko smo ponosni nase, lahko smo samozavestni in predvsem – lahko se cenimo. Seveda se lahko osredotočimo tudi na stvari, ki nam niso uspele, čeprav je vsak poskus le izkušnja, zato je vsak poskus že sam po sebi uspeh. Neuspeh je samo v primeru, da ne storimo nič, da se smilimo sami sebi in na tej točki obstanemo, grenimo življenje sebi in vsem okrog nas. Torej prenehajo dvomiti vase in izkoristimo moč, ki je v nas. Ko se osvobodimo bremena preteklosti, bremena samopomilovanja in samoobtoževanja, takrat zadihamo in zaživimo. Ponovno začutimo moč in v tem občutku si povejmo, da zmoremo. Od tu naprej, pa so nam odprta vsa vrata.

KOMENTARJI
Prispevek še nima komentarjev
DODAJ SVOJ KOMENTAR
Pošlji komentar